OTROCI SO NAŠE NAJVEČJE OGLEDALO
V odnosih se stvari zrcalijo. Ponavadi tisto, kar nas najbolje moti pri drugih, radi počnemo tudi sami. In, tisto, kar drugim zavidamo bi želeli imeti sami.
Otroci so pa tisti, ki nam pokažejo, kje smo najbolj ranljivi, njim je včasih najtežje postaviti mejo, a ravno to si želijo, zato jo preizkušajo. Preizkušajo nas, koliko smo stabilni, koliko smo dosledni in, ali se pri nas počutijo varno? Dotaknejo se nas tam, kjer najbolj boli, nas soočijo s tistim, pred čimer se včasih skrivamo in bežimo. A, ko pogledaš v to zrcalo, vidiš sebe, z vsem tistim, kar si. Človek, brez ograd, brez zidov, brez mask. V resnici so neprecenljivi, z vsem tistim, kar nam sporočajo. Če smo pripravljeni sprejeti in videti, imamo priložnost za rast. Mnogokrat je težko čez določene situacije v življenju, mnogokrat se zgodi, da ne zmoremo, ne znamo, ne želimo,…a vse to je del poti. Del poti do tega, ko stvari spustimo, se tudi naši odnosi spremenijo, prilagodijo. Otroci nas učijo čuječnosti, biti prisoten tukaj in zdaj- v tem danem trenutku. Učijo nas biti radostni in hvaležni za tiste drobne stvari, ki se nam zgodijo v dnevu. Učijo nas potrpežljivosti in vztrajnosti. Učijo nas sprejemanja drugih modelov sveta.
In, tudi, ko otrokom izvajam Access bars terapijo so voljni prejemati veliko več, kot odrasli. In ravno to Access uči- biti voljan prejemati. Otroci še nimajo toliko omejujočih prepričanj, stališč, bolj so se voljni prepuščati, nimajo pričakovanj od seanse, pač pa samo so. So tam, v danem trenutku, brez časovnih in prostorskih okvirjev. Se prepuščajo veličastnosti in čarobnosti trenutka. In, če smo odrasli voljni prejeti in videti, kaj nam otroci sporočajo, imamo lahko v življenju mnogo neprecenljivih daril. Ampak, zakaj je včasih to tako težko videti? Zato, ker si želimo, da je vse pod našim nadzorom, ker nimamo dovolj jasnih uvidov, da sploh to počnemo. Ker nismo dovolj zavestni in v zavedanju, kaj sami počnemo in, kako se na določene situacije odzivamo. Včasih se zgodi, da izbruhnemo in se jezimo na situacijo, ki tisti trenutek nima popolnoma nobene povezave z njo. Reagiramo avtomatsko, ker smo tako navajeni, delujemo na avtomatskih pilotih, ki so v naši podzavesti in se tega sploh ne zavedamo. Otroci so največkrat tisti, ki znajo pritisniti na naše gumbe, najbolje od vseh poznajo naše šibke točke, vedo, kje smo najbolj ranljivi. Pokažejo nam ogledalo- vsega tistega, kar smo. Srečni trenutki pridejo v življenju zato, da takrat v njih uživamo. Izzivi, naporni trenutki, težke življenjske situacije pa pridejo zato, da se učimo, da rastemo. In, če imate otroke, rastite skupaj z njimi. Naj vam pokažejo ogledalo, naj vam pomagajo dati zavedanje, naj vam bodo učilnica življenja iz katere vzamete največ modrosti,potrpljenja, hvaležnosti,ranljivosti, čuječnosti, igrivosti, otroške radosti. Bodite hvaležni zanje in tudi za vse tiste na videz naporne ljudi, ki vam pridejo na pot. Ravno ti ljudje so najbolj dragoceni. Ponudijo vam poligon, da ozaveščate in urite svojo potrpežljivost, kontrolirate slabo voljo, opuščate vlogo žrtve, spuščate stvari nad katerimi nimate popolnoma nobenega vpliva, odpuščate, ker zamera je le kazen za nas same in ne za ljudi, katerim zamerimo. In, namesto, da se ciklate v občutkih nemoči, rajši povprašujte:
- Kaj lahko v določeni situaciji spremenim?
- Kaj je prav v zvezi s tem in tega ne dojamem?
- Kaj vse je še mogoče?
Morda na takšen način pridete do več jasnosti in zavedanja. In, če imate otroke, se skupaj z njimi naučite Access bars tehnike in ozaveščajte vse tisto, kar vam ne služi. S tem čarobnim dotikom pobrišete vsa vaša omejujoča prepričanja, stališča, strahove, omejitve in blokade. Prepustite se čarobnosti. Vse življenje prihaja k meni lahkotno, radostno in veličastno. In, zakaj to ne bi bili in živeli? Zakaj si ne bi izbrali nekaj več in ne ostali povprečni? Kaj vse je še mogoče?
